50 let koče na Bleščeči
Želja, da si slovenski koroški planinci zgradimo svoj planinski dom, se je rodila takoj po drugi svetovni vojni, še pred obnovitvijo naše planinske organizacije na Koroškem. Že takrat smo si na območju Košute nad Selami ogledali primerno zemljišče. Kljub pomoči s strani Kališnikovega Honza nismo uspeli. Podobno je bilo pozneje na Mačenski planini, kjer je bilo zelo prizadeven Blaž Singer. Več sreče smo imeli na planini Rožci, kjer se je nam posrečilo dobiti v zakup pastirsko kočo šentjakobške pašniške zadruge. Ko pa je ta povišala zakupnino, smo se predolgo obotavljali in kočo je zakupil smučarski klub iz Vrbe. Končno smo dobili ustrezno zemljišče na planini Bleščeči od lastnika Kopanka v zakup. Še leta 1963 smo začeli trebiti grmovje okoli ruševin nekdanjega Kopankovega gospodarskega poslopja. Leta 1964 smo se lotili zidov, jih poravnali in pripravili za betoniranje betonskega venca. Leta 1965 smo v neugodnih razmerah nadaljevali zidarska dela ob pomoči številnih gorenjskih planincev pod vodstvom Franja Klojčnika. Nekega dne so žandarji ustavili nadaljno gradnjo. Leta 1966 smo zaprosili za gradbeno dovoljenje, katero smo končno dobili oktobra 1967. Pogodbeno smo bili v hudi časovni stiski, saj bi morala biti koča končana najkasneje do oktobra 1968. Kljub skrajno neugodni situaciji smo naročili izgradnjo lesene koče pri podjetju Gasser v Bilčovsu. Šele v začetku septembra 1968 smo uspeli spraviti les do začetka grape Reke. Tam pa se je pričel kilometer neprevozne poti do gradbišča. Posamezne lesene elemente je bilo treba na ramenih znositi na planino. Spet so nam pomagali številčni gorenjski planinci. V dobrem mesecu je koča stala. Slovesna otvoritev naj bi bila že 17. novembra 1968, vendar nam jo je preprečil novozapadli sneg. Preložene otvoritve 1. junija 1969 se je udeležilo prek tisoč planincev. Gradnja naše planinske koče je bil edinstven primer tovariške in bratske pomoči gorenjskih planincev, brez katere ne bi uspeli. Za gospodarja prve slovenske zamejske planinske postojanke smo izvolili Jozeja Miklavčiča, pd. Ščedemnika ( povzetek prispevka Lubota Urbajsa iz knjige Na planine vleče me srce …100 let organiziranega planinstva na Koroškem).
Koča na Bleščeči
V naročju Jepe med gorami, planinska koča tam stoji. Cvetoča trata jo obdaja in gorski potok jo hladi. Nekoč tu kmet še njive je oral, za preživetje vsak dan trdo garal, danes le še v pripovedi živi, saj tudi razvalin nikjer več ni. S krvjo tu zemlja vsa je prepojena, za domovino v boju življenja izgubljena. V planinski koči vsak bo zgodovino bral, kdor pod streho njeno zavetja bo iskal. (Rozka Petschnig)
Bleščeča
Nad Arihovo pečino dom planinski tam stoji; v soncu koplje se planina, v senci potok žubori. To prelepa si Bleščeča, vrh Komnice te krasi; Skrita za teboj je Jepa-njej sinovom up vedri. Kadar sonce se zakrije-senca pade na srce, vedno vleče me v planine, k domu, kjer so nade vse. To prelepa si Bleščeča, vrh Komnice te krasi; skrita za teboj je Jepa-njej sinovom up krepi. Ko življenje mi ugasne, želja moja zadnja bo: naj srce moje na Bleščeči v miru bi počivalo. (Franček Črnut)
Ohranimo jih, da ne pridejo v pozabo !
Slavni gornik dr. Julius Kugy je v zvezi s potujčevanjem gorskih imen zapisal sledeče: “Heimische vom Volke gegebene Bergnamen sind mit Liebe zu bewahren. Man muss sie aufsuchen, wenn sie in Vergessenheit geraten sind und sie eifersuechtig verteidigen, dass sie nicht eigenwillig geaendert oder kuenstlich verunstaltet werden”. Pomen teh besed naj si krepko vtisnemo v naša srca in naj nam bodo vodilo, da domača imena ne pridejo v pozabo. Mnogo naših ljudi ne pozna več domačih krajevnih in ledinskih imen. V želji po ohranitvi domačih imen naj prikličemo v spomin nekaj gorskih in ledinskih imen s področja Bleščeče.
Bleščeča (1080m) je dobila nemško ime Rossalm šele po drugi svetovni vojni. Blizu planine Bleščeče se nahaja studenec Solnice. Leta 1975 se je na zemljevidih znajdlo ime Salzquelle. Hrib severno nad kočo se imenuje Humc/Humberg (1100m). Vzhodno od njega je prepadna Arihova peč/Arichwand (1054m). Najnižja točka med Arihovo pečjo in Humcem je Škrbina, skozi katero vodi markirana pot iz Šentjakoba oz. Podrožce preko strmega Pvazu na Bleščečo. Vzhodno od Bleščeče preko globoke grape se dviga gorska gmota Gračenica/Gratschuetzen (Gratschenitzen). Zahodno pobočje Gračenice se deli na severni in južni rob. Severni se konča v Grlu, ozki grapi med Gračenico in Arihovo pečjo. Ob večjem deževju preko Grla voda pada v slapu Kolovrat. Najnižja točka med južnim robom Gračenice in Komnico je Kopankov sedlič (1177m), preko katerega vodi markirana pot v dolino Zagračenico/Gratschuetzengraben z naravno privlačnostjo Lepim studencem/Schoenbrunn. Hišna gora Komnica (1739m), ki kraljuje južno nad Bleščečo, ima ta čas nemško ime Ferlacher Spitze. Nekoč so jo imenovali Kleiner Mittagskogel in Tuerkenkopf. Med Komnico in Kopankovim sedličem se na 1300 m višine nahaja bivša Lichtensteinova, zdaj Schnattlerjeva lovska koča. Vzhodno pod Komnico je sedlo Preval oz. Komniška Vrata, preko katerega je z Bleščeče speljana markirana pot na planino Borovščico/Ferlacher Alm z Bertahuette in naprej na Jepo. Nekaj sto metrov severno pod Komnico se greben konča v strmem, skalnatem Bučovniku, katerega vzhodni rob se konča nad naseljem Kopanje/Kopain, znanem po gostišču Tuerkenkopf, kjer pozimi deluje tudi vlečnica. Za zaključek pa si prikličimo v spomin še nekaj domačih ledinskih imen zahodno pod Bleščečo: grapa Reka, Praprotnica, Tomanov klanec, Kopišče, Pešce, Potučje, vsa na poti z Bleščeče na Kopanje ( povzetek prispevka Lubota Urbajsa iz knjige Na planine vleče me srce…100 let organiziranega planinstva na Koroškem). (Slovensko planinsko društvo Celovec)