Foto: Jana Kupper
Slika: Foto: Jana Kupper
Foto: Jana Kupper
Slika: Foto: Jana Kupper
Foto: Jana Kupper
Slika: Foto: Jana Kupper
Foto: Jana Kupper
Slika: Foto: Jana Kupper
Icon Splošno - Generelles

Jana Kupper uspešna v športnem jahanju na distanco

S športom, ki tesno povezuje človeka in konja, se uspešno ukvarja Jana Kupper - namreč s športnim jahanjem na distanco. Na deželnih, državnih in mednarodnih tekmovanjih CEI se je pogosto uvrstila na mesta na stopničkah. Pred mescem dni je sodelovala na svetovnem prvenstvu juniorjev, kjer se je uvrstila na 48. mesto. Pri tej obliki jahalnega športa vsi sodelujoči tekmovanje začnejo istočasno. Proga je razdeljena na več krogov, po vsakem krogu sledi veterinarski pregled. Samo, če je vse v redu, lahko tekmovalke in tekmovalci nadaljujejo z naslednjim krogom. Z nadarjeno jahalko iz Šmarjete v Rožu, točneje iz Kočuhe, smo se pogovorili o tem, zakaj se je odločila za to obliko športne dejavnosti, kaj je posebnost te vrste jahalnega športa ter o sodelovanju na svetovnem prvenstvu v Pisi. (simon rustia)

Kako si prišla do jahalnega športa?

Doma smo imeli konje odkar sem bila majhna. Do jahalnega športa sem prišla preko prijateljice, ki me je nekega dne vprašala, če bi pokusila ta šport. Tako sem prišla v društvo URV Rosental iz Borovelj, kjer so mi pomagali, da sem napredovala. Sprva sem tekmovala z lastnim konjem na manjših tekmovanjih. Leta 2015 pa so me nagovorili, če bi hotela jahati drugega konja pri avstrijskem prvenstvu. Na tekmovanju najboljših jahalcev v kategoriji mladincev sem takoj osvojila drugo mesto. Nato sem se začela ukvarjati s svojim lastnim konjem. Kmalu za tem sem bila sprejeta v avstrijski kader in sodelovala na prvem mednarodnem tekmovanju. In tako se je potem vse razvilo. 

Kako konja oz. samo sebe pripraviš na tekmovanje?

Proces, da pripraviš konja in samo sebe na tekmovanje, je zelo dolgotrajen in traja več let. Prične se s kratkimi razdaljami, katere sčasoma stopnjuješ. A ne le konj, temveč tudi jahač oz. jahalka morata biti telesno dobro pripravljena. Lastnega trenerja nimam,  dobivam pa načrt za treninge, katerega sestavlja avstrijska konjeniška zveza (ÖBS). Pogosto se udeležujem tečajev in seminarjev, kjer izpopolnjenem svoje znanje. Dnevno se z jahalnim športom ukvarjam do 3 ure. Pet dni posvečam treningu s konjem, preostala dva dni pa delam nekaj zase. Oskrbujem pa ne le lastnega konja, temveč tudi treniram konje drugih ljudi. Trenutno pa je ravno zimska pavza, ker pozimi ni tekmovanj.

Kako si prišla do svojega konja Barah?

Da smo ga dobili, je bil čisti slučaj. Doma so imeli že zmeraj ponije. Ko je eden umrl, smo imeli namen pridobiti zopet enega. Iskali smo ponija, katerega nihče noče. A nismo našli ponija, zato pa dva konja, kobilo in žrebička. Sprva sem jahala in tekmovala z drugimi konji. V društvu pa so opazili, da je kobila Barah talentirana in svetovali so mi, da naj poskusim tekmovati z njo. Barah me sedaj spremlja že šest let in pol.  

Kaj je posebnost te športne panoge?

Ta šport ni primerljiv s kakim drugim. Lahko bi ga primerjali z maratonom, ampak nikoli ne tekmuješ sam. Imaš vedno svojega »partnerja«, s katerim tekmuješ. Je tako, da moraš vedno gledati na svojega konja. Paziti moraš, da tekmuješ tako, da konju ne škoduješ! To je res edinstveno, bi rekla. Ne gledaš samo na sebe, temveč tudi na nekoga drugega. 

Občutek, ko prideš skozi cilj, ni primerljiv z nobenim drugim občutkom. Enkratno je, ker veš, koliko si zmogel in da vse paše. V končni seštevek prideš samo, če zaključiš tekmovanje in konju gre dobro. Ni rečeno, da vsak vedno konča tekmovanje. Ne poznam nobenega, ki je mednarodno aktiven, ki bi bil to vedno zmogel. 

Pred kratkim si sodelovala na svetovnem prvenstvu juniorjev v Pisi. Kako imaš tekmovanje v spominu?

Za kvalifikacijo rabiš določeno število mednarodnih tekmovanj, določeno število točk in tudi hitrost konja mora ustrezati normam. To moraš doseči v določenem časovnem obdobju, zato to ni tako lahko. Iz vsake države sme sodelovati le pet tekmovalcev oz. tekmovalk. Na svetovno prvenstvo so prišli od vsepovsod, npr. iz Amerike, Namibije in drugod, konje pa so prevažali z letali. Mi smo imeli srečo, da je bilo tekmovanje tako blizu. Najbolj pa mi je ostal v spominu občutek, ko sem končala tekmovanje. 

Kakšni so cilji za bodočnost?

Naslednje leto bi rada sodelovala pri evropskem prvenstvu v Španiji, ker sem zadnje leto v starostni skupini juniorjev. Potem bi se pa rada kvalificirala za evropsko prvenstvo v splošni kategoriji, ki je leto kasneje na Nizozemskem. Pri seniorjih poteka tekmovanje potem na progi preko 160 km in tudi konji morajo biti dovolj stari: za progo 120 km mora biti konj star najmanj 7 let, za 160 km pa najmanj 8 let. (simon rustia)