Vse skupaj je treba vzeti resno in pošteno trenirati

Gradec. Minuli konec tedna se je zopet začela kotaliti žoga tudi v najvišji ženski nogometni avstrijski ligi. Že od leta 2015 v vrstah SK Sturm Graz igra ključno vlogo absolventka Slovenske gimnazije v Celovcu Anna Malle, ki je pred tednom dni s svojo ekipo slavila prepričljivo zmago proti ekipi SV Horn. Ekipa iz štajerske prestolnice je trenutno na tretjem mestu in zaostaja za drugim mestom le za tri točke. Z nogometašico iz Borovelj smo se pogovorili o prvi prvenstveni tekmi, o ciljih za letošnje prvenstvo, o položaju ženskega nogometa ter o tem, kaj bi svetovala mladim nogometašicam.

Nogomet označujejo kot enega najbolj popularnih in vplivnih športnih panog na celem svetu. V nasprotju z moškim nogometom ima ženski nogomet kratko in ne preveč bleščečo zgodovino. Leta 1921 je bil s strani Evropske nogometne zveze (UEFA) prepovedan in tako je ostalo vse do leta 1971. Prvo evropsko prvenstvo za ženske je potekalo šele leta 1982 v Italiji, prvo svetovno prvenstvo šele desetletje kasneje, leta 1991 na Kitajskem. To sta bili odskočni deski za popularizacijo te športne panoge. Danes je ženski nogomet v nasprotju s preteklostjo organiziran na najvišji ravni z uveljavljenimi ligaškimi in mednarodnimi tekmovanji, še vedno pa je prepoznavna velika razlika do moškega nogometa.
 

Ta konec tedna ste igrale prvo prvenstveno tekmo proti SV Horn. Kako je potekala tekma iz tvojega vidika?

Anna Malle: Čeprav smo zmagale 2:0 so v naši igri bile še napake in še ni steklo tako gladko kot smo si to želele. Mislim pa, da smo kljub temu nastopile povsem suvereno in da naša zmaga nikoli ni bila v nevarnosti. Vseeno smo si pričakovale višjo zmago, saj smo pripravljalne tekme odigrale res dobro. Zadnji dve tekmi, ki smo ju igrali proti SG Austria Wien/USC Landhaus (trenutno na drugem mestu v prvi avstrijski ženski ligi) in USV Neulengbach (trenutno na četrtem mestu v prvi avstrijski ženski ligi), smo prepričljivo odločile za nas. Konec koncev smo osvojile zmago in to je bilo tudi najvažnejše.

Kaj v vaši igri še ni potekalo tako dobro?

Prehod od ofenzive v defenzivo še ni tako dober. Na splošno imamo težave z ekipami, ki močno stojijo le v lastni polovici in samo branijo in zbijajo žoge. Raje imamo nasprotnice, ki poskušajo tudi same igrati, saj imamo me potem tudi več prostora.

Trenutno ste na tretjem mestu. Kakšni so še cilji za letošnje prvenstvo?

Prvo mesto ni več možno, ker mislim, da ekipa iz St. Pöltna, ki že 5 ali 6 let neprekinjeno zmaguje skoraj vse, ne bo pustila več toliko točk. Tako je naš cilj, da postanemo druge. Pomembno pa je tudi, da se razvijemo naprej. Kakor zgleda, bo drugo uvrščena ekipa naslednje leto igrala tudi v ligi prvakov. Hočemo delati v to smer, da se kot ekipa še bolje uigramo. Ni še čisto jasno, toda rečeno je bilo, da bodo po koncu prvenstva še avstrijski pokal odigrali do konca. Če bi prišlo do tega, pa je seveda zmaga pokala veliki cilj.

Kako doživljaš ugled ženskega nogometa trenutno?

Mislim, da se je že veliko spremenilo. Predvsem, če pomislimo, koliko ženskih ekip dandanes obstaja ali pa tudi ženskih nogometnih akademij. Pri SK Sturm Graz je bila ustanovljena akademija pred dvema ali trema letoma. Te možnosti v mojem času še ni bilo. Zaradi tega mislim, da je bil že storjen korak v pravo smer. Vseeno pa še marsikaj manjka, npr. iztočnica za plače ali ugled nasploh. Da prenašajo naše tekme v živo v televiziji, je tudi korak v pravo smer. Trenutno predvaja ORF Sport + le dvoboje, v katerih igrajo med seboj najboljše štiri ekipe prve avstrijske lige. Mislim, da bi predvsem mediji morali več poročati več o ženskem nogometu, ker ga s tem naredijo bolj popularnega.

Kako je to bilo v tvojem času?

Čisto navadno – igrala sem v moški ekipi do štirinajstega leta starosti in potem nisem več smela igrati tam, ker so bila tedaj takšna pravila. Mislim, da so to vmes že spremenili. Potem sem morala zamenjati moštvo in se pridružiti ženski ekipi. To je bila v mojem primeru potem ekipa iz Šentvida. Tam sem igrala najprej za drugo moštvo v deželni ligi, ker sem bila tedaj še premlada za prvo ligo, saj smeš igrati tam šele s petnajstimi leti. S petnajstimi leti pa sem potem začela igrati tudi v prvi ligi.

Igrala si tudi že v ligi prvakov. Kakšni so občutki v takih tekmah?

Seveda je to čisto posebno doživetje, če igraš proti mednarodnim ekipam. Me smo imele srečo ali nesrečo, da smo igrale proti močnim nasprotnicam, kot so FC Zürich iz Švice ali FC Braga iz Portugalske. To so izredno močne ekipe, kjer je bila hitrost v igrah zelo visoka. V takih tekmah se lahko meriš na najvišjem nivoju in res vidiš, kje se nahajaš, kje se je treba še poboljšati in kaj že dobro deluje. Imele pa smo tudi nekaj manj močnih nasprotnic, kjer smo tudi zmagale in to krepi samozavest. To ti daje dober občutek, da lahko tudi na mednarodni ravni držiš korak z drugimi.

Kaj bi svetovala mladim nogometašicam, ki bi same tudi rade kdaj igrale kot ti v prvi ligi?

Svetovala bi jim, če imajo veselje pri igranju nogometa, naj ostanejo na žogi. Igrajo naj tako dolgo, dokler jih to veseli in si pri tem naj ne delajo preveč pritiska. Vse skupaj pa je treba vzeti resno in pošteno trenirati, potem pa že bo.